Imam jo na sumu, malo Bobikijo, da je izbranega rodu in zvišati bom morala standarde najinega bivanja. Trenutno mi jo je zagodla - kriva sem sama, ker sem ji popustila - in je založila mojo bančno kartico. Včeraj se je z njo igrala - doma, na srečo - in sedaj je ni v moji denarnici. Zakaj ji v igro ne podturim kakšne druge, boste vprašali? Zato, ker malo bitje - ne vem kako! - od daleč prepozna kartično vrednost in je ne zanima nobena trgovska, osebna izkaznica, tista od knjižnice, kot le in zgolj bančne. Imam dve in samo ti dve hoče. Čakam trenutek, ko me bo vprašala, zakaj nimam zlate!
To je eno. Drugo pa je njen okus. Mala deklica ne je ničesar, kar bi bilo običajnega. No, za malčke. Gode pa od užitka, ko se baše z olivami (samo zelenimi), svežimi paradižniki, v olje vloženimi posušenimi paradižniki, rakci, školjkami, ribicami, kalamari, srka ostanek bučnega olja solatne polivke ali toči kruh po polivki olivnega olja čez mozarello, rukolo in paradižnik... To je nekaj vtisov zadnjih dni, da ne omenjam njenega okusa po sadju in zelenjavi. Saj se mi mamici fajn zdi, a vendar se tako malce zamislim: bo moj proračun še dolgo podpiral njen izbran okus?
In nenazadnje je tu še njen komentar, ko sva bili čez vikend na obisku v Padovi. Ko sva stopili v hišo gostiteljev, je navdušeno zakrilila z rokami in me pogledala za soglasje k mnenju: "Lepa hiša!"