Sočno

Uporabljati znam, naj tako rečem, sočen jezik. Kletvice mi nikoli niso bile tuje in tudi za najbolj sočne se vedno najde mesto. A se zavedam, da za štirimi stenami sočen vokabular zveni čisto drugače, kot v družbi, kaj šele, če bi izletel iz malih ustk. V izogib težavam, kako doseči, da otrok ne bo preklinjal in zadregam, ko zakolne presočno, sem namesto besed na f*, k*, p*, j*, začela uporabljati porkasvet, diobono in šmenta polenta. In se ob tem vežbati v ekonomični uporabi tovrstnih besed, brez nepotrebnega razsipništva.

Tako ni zadrege, ko hčerkica svojo nerodnost pospremi s: "Ti šmenta polenta!" ali se na dež jezi: "Ma ta dež je pa res diobono!"

Je pa še ena zadeva, ki mi je mamici močno blizu: iztegnjen sredinec. Čeprav s to kretnjo ravnam res skromno, saj sem dvakrat v življenju doživela silovit odgovor nanjo in bila hvaležna darilu narave v dolgih nogah, ki zmorejo dolge tekaške korake, so situacije, ki sredinec preprosto zahtevajo. To so prometne okoliščine izsiljevanja prednosti in ogrožanje varnosti, ko sem na kolesu ali na prehodu za pešce. Sploh se mi zdi, da je ogrožanje pešcev na prehodu zanje postal adrenalinski šport voznikov, kot vožnja v nasprotni smeri po obvoznici v nočnih urah pod vplivom presežka testosterona ali alkoholnih promilov.

Na poti v vrtec nama je na prehodu za pešče eno jutro voznik BMW-ja (ja, tipično) izsilil prednost. Z otrokom v naročju me je piš vetra sredi ceste zamajal in prestrašil. Preden sem premislila, sem za njim iztegnila roko in sredinec. S kotičkom očesa sem videla, da potomka zre nekam prazno predse, a sem se motila. Še preden sem naredila drugi korak, je deklica posnemaje iztegnila roko in s pogledom v svoje prtke študirala, katerega naj iztegne. Opazila sem nasmešek voznika mestnega avtobusa, ki je čakal na najin prehod in sem prijela za hčerino dlan in dodala le: "Ni potrebno, sem že mami."

Dojilja

Brala sem časopis, potomka se je igrala s plišastim zajčkom. Nenadoma sta z zajčkom stala pred mano. Deklič me resno pogleda in umakne s poti mojo roko s časopisom. "Zajček se mora podojit," pojasni namero in ga pristavi na mesto, kjer imam pod majico levo dojko. Pocmoka dvakrat in z zajčkom nadaljuje pot po stanovanju.

Uradno sem postala dojilja. :P

Pogovor

Posebne priložnosti prinesejo posebne pogovore. Tako je bilo danes. Poseben dan. Zaklepetala sem se s sodelavcem, očetom treh otrok, dveh že odraslih. Razglabljala sva o vzgoji, vrtcu, raziskavah o razvoju otrok, šoli, življenju z otroki. Je poklicno iz stroke vzgoje in izobraževanja. Živo se mi je vtisnil njegov opis, odgovor na mojo nedavno dilemo o razlikah v odnosu med otrokom, mamo in očetom.

"Očetje smo včasih malo ljubosumni na vas, mame. Občasno me je prav jezilo, ko sem iskal, kaj je v odnosu, ki ga ima moja žena z otroki tisto, česar ne morem doseči. Pa čeprav sva pri vzgoji složna, oba enako prisotna. Pred leti je bila žena na eni od službenih poti. En teden. Hčeri sta bili že veliki, starejša skoraj že polnoletna, mlajša pa stara dobrih 13. Vse je bilo v redu, normalno smo funkcionirali, tretji dan pa, ko smo po stanovanju zbirali cunje za pranje, sta našli mamino majico. Kot dva kužka, tako nagonsko sta si jo pritisnili na obraz in preostanek dni, dokler se njuna mama ni vrnila, sta jo doma ovohavali in hranili neoprano. Bil sem osupel: tako nagonski, čeprav že tako veliki. Mama pač. To jaz nisem."

Biti starš ni nekaj enoznačnega, res je. Sem mama, Bobikijo ima še očeta. To jaz nisem.

Vir fotografije.

Pršut, pršut

"Pšutka bom. Mami, pšutka bom jedla."

Odprla sem oči v temo, zamežikala v uro... 5 zjutraj!

"Nimam pršuta," sem jo hotela vrniti v spanje - še eno uro in petnajst minut sem imela pravico do njega.

"Bom pa banano," je bila potomka vztrajna.

"Zunaj je še noč, zjutraj boš jedla zajtrk," sem upala, da se je zgolj predramila iz sladkih sanj.

Ob 6h, petnajst minut pred alarmom, sva lupili banano, potem pa obgrizli še hruško.

Nisem je vajena lačne. Kaj je hrana, je Bobikijo pogruntala šele okoli leta in pol. Hrano sem pri njej vedno merila v pojedenih žličkah, nikoli v mililitrih, kaj šele decilitrih. Zdaj pa hiti jesti, kot da se ji mudi zrasti. Saj se ne pritožujem...

Zvečer sem povečala obrok ajdove kaše z jabolki.

Stik

Kdo ve, če si je moja nona kdaj mislila, da bodo njene čajne žličke nekoč nepogrešljiv del čajank njene pravnukinje? Nikoli se nista srečali, ampak žličke so ju povezale.

Čas ni linearen. Čas je stik.

Hawk, govorila sem!

Ko danes deklič ni bil v prvem planu, je z gromkim renčanjem izbruhnil na družbo: "Ne govojit!"

Stisnjenih ustnic je premerila družbo in renčavo dodala: "Jst bom govojila!"

In je zaključila.

9

"6, 7, 8, 9 ima mami dojke," je potomka vsa pomembna preštela, ko se je od dojenja podala jutru naproti.

2 leti

Mala Bobikijo je nedavno dopolnila 2 leti. Čisto pravi otrok je! Hočem reči, občutek imam, da sem še včeraj oddaljeno in zadržano opazovala sosede z vreščavo mularijo, zdaj pa en tak tekajoč, skakajoč, zahtevajoč, vriskajoč in važen otrok razsaja po moji hiši. Čudovito je!

Malce statistike za druge mamice, ker rade za tem pošpegamo: Bobikijo je s 84 cm povprečno visok drobižek, ki je nedavno presegel 10kg. Zobkov ima 16 in številko nogice 22. Pediatrinja je z zanimanjem ugotovila, da podatek o genetiki v njenem primeru še kako drži: z dekličinim očetom skupaj ne zateživa niti s 120kg, po višini pa sva tudi bolj kot ne v enem povprečju.

Bobikijino babico (po očetovi strani) je ob dekličinem prazniku znova zaskrbelo, zakaj se noče igrati s punčkami. Da lutk tudi njena starejša sestrična ne mara, je babica še ugotovila, a miru ji ni dalo, zato ji je eno lutko prinesla v dar. Če se že drugje noče, naj se s punčkami nauči igrati vsaj doma, je menila. Bobikijo je punčko prijela, jo zatlačila v stojalo med dežnike pri vhodnih vratih stanovanja in jo zanemarila. Ta lutka je sedaj skupaj z dvema drugima punčkama, ki ju je moja potomka doma že ignorirala, spravljena v predalniku. Pa kaj potem, če ne mara punčk, sem mami zavila z očmi. Zato pa ujčka, zdravi, daje spat, jim bere in preoblači svoje plišaste kužija Pikija, muco Maco in medvedka Du Du-ja.

Zdaj so najbolj aktualne številke in črke, ki jih med seboj loči in povsod, kjer črko A zagleda, na glas vpije: "AAAAAA, lej AAAA!" Všeč ji je, če knjigice bereva tako, da s prstom sledim stavkom. Na mestnem avtobusu sodobne sorte jo vsakič znova zanima, kaj pripoveduje tekoči tekst in ni dovolj odgovor, da so to navodila o obnašanju. Tekst ji moram prebrati. Večkrat zapored, ko rep zapovedi spet doseže glavo. Prav tako ji moram prebirati, kaj piše na obcestnih reklamnih panojih, pa kaj na policah trgovin in podobno. Presenetila me je, da zna šteti do 9, ne da bi jo to načrtno učila. Se pa igrava skrivanje in mami glasno štejem do 10, ko mi Bobikijo stoji za hrbtom in vznemirjeno cepeta, da se grem potem skriti. :) Bobikijino najljubše številčno zaporedje ostaja: "8, 7," ki si ga rada mrmra, ko je zatopljena v igro.

Te dni me v vrtcu sprašujejo, kaj doma počneva, da je punči tako vriskajoče nasmejana in prešerno radoživa. Radi se imava!

Neprecenljiva zadrega

Prihiteli sva zjutraj v vrtec. Mami sem punčko odmotala iz slinga in se vsedla na klopco v garderobi, da ji pomagam v vrtčevske copatke.

"Mami, ne sedet tam, tam je od Maše!" me je okregala Bobikijo in nekam razočarano nad mano, ko sem v zadregi svojo zadnjico prenesla pred njen obešalnik, zmajala z glavo: " Joj mami, no."

Neprecenljivo. :)