Kultura

Preoblačila sem se in v spodnjicah po garderobi brskala za najprimernejšo kombinacijo hlač in majice.
Bobikijo se mi je prižela ob stegno in sladko zategnila: "Raaada."
"Tudi jaz imam tebe rada, močno, močno," sem ji vsa mehka odgovorila, ko se dete že odmakne, me nalahno poboža po koži in vpraša: "Ka to?"
"Dlačice," ji nežno pojasnim, ona pa: "Stran!"

Toliko o kulturnih normah...

Izbrano

Imam jo na sumu, malo Bobikijo, da je izbranega rodu in zvišati bom morala standarde najinega bivanja. Trenutno mi jo je zagodla - kriva sem sama, ker sem ji popustila - in je založila mojo bančno kartico. Včeraj se je z njo igrala - doma, na srečo - in sedaj je ni v moji denarnici. Zakaj ji v igro ne podturim kakšne druge, boste vprašali? Zato, ker malo bitje - ne vem kako! - od daleč prepozna kartično vrednost in je ne zanima nobena trgovska, osebna izkaznica, tista od knjižnice, kot le in zgolj bančne. Imam dve in samo ti dve hoče. Čakam trenutek, ko me bo vprašala, zakaj nimam zlate!

To je eno. Drugo pa je njen okus. Mala deklica ne je ničesar, kar bi bilo običajnega. No, za malčke. Gode pa od užitka, ko se baše z olivami (samo zelenimi), svežimi paradižniki, v olje vloženimi posušenimi paradižniki, rakci, školjkami, ribicami, kalamari, srka ostanek bučnega olja solatne polivke ali toči kruh po polivki olivnega olja čez mozarello, rukolo in paradižnik... To je nekaj vtisov zadnjih dni, da ne omenjam njenega okusa po sadju in zelenjavi. Saj se mi mamici fajn zdi, a vendar se tako malce zamislim: bo moj proračun še dolgo podpiral njen izbran okus?

In nenazadnje je tu še njen komentar, ko sva bili čez vikend na obisku v Padovi. Ko sva stopili v hišo gostiteljev, je navdušeno zakrilila z rokami in me pogledala za soglasje k mnenju: "Lepa hiša!"

Ups!

Ob zajtrku nama je z mize na tla padla Mladina.

"Tito!" je ob pogledu na naslovnico kriknila Bobikijo.

Ups!

Imela

Skoraj sem zakolesarila v odrasel par, ki se je srečal na ulici. Objela sta se, poljubila, potem pa objeta odhitela mimo mene. Moj pogled se je ujel v žareč nasmeh zaljubljenega moškega...

"Meeela," kot zna zastokati moja Bobikijo, ko si kaj želi...

Afera

Sem v hudi dilemi ob "aferi Golobič": če bo gospod minister odstopil, nisem prepričana, da me ne bo pobralo od ihte, da se gospodu osamosvojitelju, Alfa samcu, nekdanjemu premieru, večnemu prvaku stranke, tožitelju, skratka: Ivanu, nikoli niti opravičiti ni bilo treba za vse natroske (laži si - mati nosilka enoroditeljske družine - ne upam zapisati, saj bo dete moje nesrečno živelo le, da bo lahko poplačalo moj dolg v tem primeru verjetne tožbe).

Če pa ne bo odstopil, bo obveljalo le: bolj kot ZARES zatrjuješ, manj je res...

Grrr, kaj mu je bilo vsega tega treba!

Pa-pa!

"Pa pa, mami!" mi pomaha mala Bobikijo in jo mahne. Po svoje. Nekajkrat sem čakala, če v okolici ni bilo ceste ali česa nevarnega, kje ji bo zmanjkalo poguma. A ji ga ne: dete ima očitno vgrajeno samozavest serijsko in se ne ustraši neznancev, se odziva na ogovarjanje, človeku ponudi roko in se pusti voditi. Mami imam zato oči vedno na pecljih.

Naloga

Z Bobikijo sva imeli zdravstveno posvetovalnico pri letu in pol (in enem mesecu) in nečloveški uri navkljub - ob 7h! - je deklica sodelovala brezhibno. No, saj so naloge - milorečeno - kar nekaj in jih je opravljala dobesedno z levo roko, ker se njena desnica ni hotela ločiti od barvice in papirja.

Vse lepo in prav, dokler ni dobila za nalogo, naj nahrani lutko dojenčka. Medicinska sestra je prednjo postavila miniaturno imitacijo stekleničke in Bobikijo se presenečeno ozre k meni: "Ka to je?" Takoj mi je bilo jasno, kje je problem in sem medicinsko sestro prosila, naj stekleničko zamenja z žličko, saj malčica stekleničke ne pozna, je nikoli nisva uporabljali. Doma Bobikijo pridno z žličko hrani plišasti živalski vrt, ki je tam po mizi zato, da bi jo prepričal, da žlica večkrat zaide v njena usta. Steklenička pa nima mesta v njenem izkustvu in priznam, mamica sem pomislila, da bo deklič, če bo predolgo pred nalogo hranjenja brez ustreznega pripomočka, lutko pristavil k dojenju. :)

Noge, noge, nogice

Bobikijo raste, očitno je nedavno izdatje padavin vplivalo tudi nanjo, kar me skoraj ne bi čudilo, glede na to, kako občasno izgleda, da živi od sončne svetlobe in vode. Živi ni prava beseda za ves njen presežek energije, ko mami vse pogosteje ob 19h omahnem z njo v sen. Naj se vrnem: Bobikijo raste in potrebovala je nove čeveljce. Pa smo šle in za manj kot 50 EUR nabavile 3 pare: poletno, športno in obutev za vrtec, da sem si mami zadovoljneje mela roke, kot sicer obeta reklama z obcestnih plakatov: "mami zna, za ceno eno obleče dva".

Priznam pa nekaj drugega: zatrla sem hčerkin okus. Če bi ga upoštevala, bi malecka hodila po svetu v rumenih kroksih! To sem ji preprosto MORALA preprečiti.

Pokojnina

Po vrnitvi s porodniškega in dopusta za nego otroka, mi je šefinja namignila: "Dejmo urediti tvojo plačo tako, da bo najbolj ugodna za tvojo pokojnino..." obmolknila in nadaljevala: "Ah, saj boš delala itak do konca življenja."

V kolikih dodatnih pokojninskih skladih naj varčujem za eno pokojnino? Ah, samo en vic mi je ob tem prišel na misel:

"Rad bi umrl kot moj stric: spokojno in v snu, ne pa kriče in v paniki kot njegovi sopotniki v avtu!"

Spet davki

Z davki letos nimam sreče, res. Najprej sem prejela poziv na razgovor, češ da sem utajila davke za leto 2007. Izkazalo se je, da me je eden od izplačevalcev avtorskih honorarjev 5 mesecev po tem, ko sem že prejela dohodninsko odločbo, pozabil obvestiti, da je naknadno spremenil postavko izplačila. S tem sem se pri davčni uslužbenki morala strinjati.

Mesec nazaj pa sem dobila informativni izračun za leto 2008 in prvič, od kar plačujem davke, s položnico! Državi bi morala plačati 100 in še nekaj evrov dvomestne številke. Pošteno presenečeno sem pregledala izračun in - Kje je otrok? Tokrat sem zamočila sama: od kar dohodninsko napoved izpolnjuje država, sem spregledala, da moram vseeno pravočasno javiti, da uveljavljam olajšavo - otroka. Po ugovoru sedaj čakam nov izračun in upam, kaj evrov nazaj.

Vsak dan

Svinčnik.

Barvica.

Stene.

Papir.

Knjiga.

Pesem.

Igrišče.

Sonce.

Pesek.

Tobogan.

Gugalnica.

Kamen.

Kip.

Vrtiljak.

Rozina.

Voda.

Roža.

Letalo.

Avtobus.

Kolo.

Čelada.

Kuža.

Tako je vsak dan. :)

Koketica

Mamica se nimam za koketno žensko, niti za veščo metod zapeljevaja. Ne vem, ali sem nekje na poti odraščanja to znanje zatrla, izgubila ali pa mi preprosto nikoli ni priraslo. Je pa zato moja hčerkica pravo nasprotje! Obvlada sukati stopalca, "metati" ljuko malo glavico vznak in se nasmihati, skrivati pogled, mežikati, posvečati pozornost, kriviti ustnice v "grožnji" joka, če ji izbranec ne ustreže, in še vse ostalo, čemur se mamica v nejeveri samo čudim in ob trenutkih pred spanjem globoko razmišljam o vplivu genetike in/ali okolja na spol...

Te dni sva bili na obisku pri prijateljih, ki imajo 12-letnega fantino. Pob je že sedaj maneken, kaj šele bo! Bobikjo ga je prvič videla slabe pol leta nazaj, kmalu po tem, ko je dopolnila 1 leto. Prišel je s starši na obisk in ji prinesel darilo, punčko-rožico, ki sva jo poimenovali Cvetka. Resda Bobikijo ta punčka ni preveč zanimala, se raje posveča avtomobilčkom, plišastim živalim in glasbilom, a ko jo je kakšen dober mesec po obisku zbezala na plano iz zabojnika s plišastimi igračami, je navdušeno vzkliknila: "Anej!" Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Ne le, da si je zapomnila, kdo ji jo je prinesel, zapomnila si je dečkovo ime.

Tokrat sva vrnili obisk in deklica je celo pot vožnje z avtomobilom zahtevala: "Jouže mela, Anej!" Njeni želji, da hoče rože niti ne bi posvečala pozornosti, če ne bi vedno za zahtevo postavila dečkovo ime - povedala sem ji, kam greva. Na obisku pa za zadrego sploh ni bilo časa. Kot mali kužek je stopicljala za dečkom, ki ga začenja ovohavati puberteta in se trudila ustreči vsaki njegovi želji. Fantina je godrnjal: "Ko bi imela vsaj 10 let več!" in se je zaman poskušal otresti. Pika na i je bila, ko ji je ponudil košček čokoladne torte. Brez obotavljanja jo je snedla z njegove vilice in mamica sem bila skoraj užaljena, kako me je postavila na laž, da ne mara sladkega. A potem se je s čokolado v ustih dečku nasmihala in ritensko umikala proti meni. Pohitela je okoli vogala mize in ko je izginila izbrancu z vidnega polja, čokoladni kos skremženo pljunila v mojo dlan.

Tako, Bobikijo je prvič zaljubljena, njen izbranec pa - se mi zdi - se ji bo ob naslednjem obisku v velikem loku izognil. Razen če bo imela takrat vsaj 10 let več. ;)

PS: Skoraj bi pozabila na pomemben detajl. Ko sva prišli, je Bobikijo dečku najprej pokazala svoje čevlje. :)